Elementna analiza je instrumentalna tehnika, del analizne kemije, s katero ugotavljamo sestavo preiskovanega vzorca po kemijskih elementih, tako kvalitativno, kot kvantitativno.
Klasična metoda, ki temelji na sežigu vzorca pri visoki temperaturi (do 1200° C) v kisikovi atmosferi, je najnatančnejša metoda za določanje lahkih elementov C, H, N in S, saj določa koncentracije elementov v območju koncentracije µg/kg (ppb).
Količina kisika (O) se določa po metodi sežiga vzorca v atmosferi z inertnim plinom, brez kisika – piroliza.
Analizatorji so namenjeni analitiki trdnih in tekočih vzorcev v razponu mase od nekaj sto mikrogramov do pet gramov.
Področja uporabe:
- kmetijstvo in okolje: določanje hranljivosti prsti oziroma razmerja C:N
- analitika vode: določanje TC, TOC, TIC, NPOC ter TNb v čisti, pitni, površinski in obremenjeni vodi
- živilska industrija: določanje celokupnega dušika in vsebnost proteinov
- kovinska industrija in livarsto: kontrola kakovosti surovin, sestava zlitin
- analitika energentov: določanje čistosti energenta
- farmacija in kemija: določanje sestave čistih spjin, kontrola kakovosti in čistote
